Odkrušeno spoznanje prislonjeno
na neizgovorjene besede,
čaka v paralitičnem strahu
nov val čustvene zanesenosti,
šibko zajezen...

V tihi poletni noči,
sprehajala sva se,
preštevala zvezde
in ljubila se,
oboževala sva,
te...

Glej kako vse mine,
kako čas človeka v temno zemljo porine,
temna,vlažna,brez usmiljenja te pokrije,
tvoje telo,tvoja duša,tvoje src...

Polna luna
se je utopila
v moji žalosti.

Dišeči žarki
zbadajo belo kožo.
Noč jo potemni.

Kadar si v stiski,
ko potrebuješ pomoč,
ko ne veš kako ,a se trudiš na vso moč,
takrat ne pozabi, da nisi sam,
da imaš ob sebi...

Svoboden v duši kot delfin,
potuješ v mavrico globin.
Ne vidiš dna...
le šum ...