Vonj po jutranjem se plazi trmasto po svilnati rosi prostrane zelenine,
da oblizne nedrje božansko mladenkino speče s poltjo od mavrične lune,
nabreklem v hladu poletnem, kot češnjev popek napetem,
pokajočem z zvoki zamolkle pomladi, dovršenem sospajanju petice čutov.

Silna je moč mladenkina,
da iz Egipta daljnega suženj lepoti je vitez pogumni razjahal,
od poti truden uzrl njen balkon-ta cvetoč slap nageljnov koj srce mu šibko zbudi,
trud njegov brž v nadzemsko srečo pozlati.

S kadili tisoč in ene noči se naivnež sredozemski,
mladec grozničav od črne lune in s sabljico zapasano za žametni pas,
odpoljublja stezi,
že meče senco na spečo lepotico.

Omamni dih junakov se s trpko jutranjo zarjo druži z njo.
Oči, modro plameneče mladenkine, se odpro in srečajo s kadili kalifatskimi,
sumnja neizrečena preplavi ta hip prostor smaragdni,
mehak kot grudi bele in kot med sladke je izraz sabljača.

Drznežu srhljiva blaženost zasužnji blazne misli,
v kotu pa meč arabski kriči mladenkin prav
in nič več smaragdnega ni v vitezovih očeh. 

Komentiraj pesem na forumu.
(1 komentarjev) 

---