Ognjeno rdeč je javor
in krokar se v nevihti
s težavo oklepa veje.

Lahko bi bil Kristus,
krvaveč v zeleno ...

Drobna kepa
zasajenih puščic
leta zapičila so jih
v sredico
bol
ki z jutrom
skrije se Beri dalje...

Še vedno ljubim vse dotike,
vse tiste pravljične noči,
pred sabo rišem svetle slike,
četudi&n...

Dekle še,
petnajst let staro
v soncu blešči njen se las,
dviga v nebo se do ptice,
ki poje kot zmore ji glas.

Rad metulj bi bil,
ki bi krhkih kril poletel
do sonca in nazaj,
ter sedel na tvojo dlan.

Kako lahko ubiješ, kar je že mrtvo?
Enostavno!
Zanikanje obstoja demona slednjega izniči!
Najbrž.
...

In sedajle pišem pesmi,
kot bi misli celo noč zorele
in vse zgoščene zjutraj na plan vrele,
besede bele kot neveste,
mojim misl...

Bi te mar še ljubila,
če poznala bi te še bolj?
Če odgrnila bi in odkrila,
da nisi le prevara, Beri dalje...

Pesem,
ki se začne.
Začne,
kjer se konča.
Konča,
se na začetku.
...

Tiho božam
z dežnimi poljubi
tvojo, vsemu svetu
ponujeno dlan..
Odpihnem koder
teme valujoče,