| Napisal/a LORELLIA, v torek, 13. jun. 06 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Jutro.
Sončno.
Tresoče.
Držim se za ograjo, da ne padem.
Oči se upirajo vame
in me suvajo kot puščice
v razbolelo tkivo.
Rišem smernice.
Gnetem si podplate.
Srce se stiska kakor suha sliva
oko pa reže skozi duše
kot oster nož svoj plen.
Hodim.
Koraki so težki,
svinčeno se kopičijo v bremena
in se vrtinčijo v peščen oblak,
ves strašen.
Drhtim.
Ljudje me gledajo,
vsi vejo,
vsi čutijo
mojo sramoto in moj strah.
Postal je platno
in barve na njem so zbledele kot staro črnilo.
Z neba visijo kapniki.
Vedo.
Srhljivo mi grozijo,
da se bodo odlomili in mi razsekali lobanjo.
Čuteče jih razumem... ...vem... ...ni nog, ki bi lahko ubežale;
ni oklepov, ki bi zadušili to resnico;
ni plazov , ki bi pokrili
ves ta gnev v moji duši.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
