| Napisal/a LORELLIA, v torek, 13. jun. 06 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Loveče sem se opotekala…
V glavo so se zapletle pajčevine dolgega včeraj,
neskončnega v vrtincu noči.
Smrdeča uteha
je vijugala po kotičkih vesti,
kot čarovnica, ki gre zlobno skoz čas.
Razpotegnjena usta,
umirajoča in tanka,
so postala del jutrišnjega sonca
in del včerajšnjih vzgibov,
in so se plašno dotikala obljubljenih ptic.
Iz žepov so leteli koraki,
odtavani v dan brez spomina,
pripeti na dolge poletne preproge,
ki so se tiho pogrezale
v brezna laži.
Ostalo je jutro po dolgih vzdihljajih
in po hlapih moči.
Ostale so rdeče oči,
uprte v surovo resnico,
v nove smeri.
..in vendar bila sem del tistega včeraj,
ki ga moraš ljubiti,
če nočeš kot ostržek brez vrvi
pasti že danes, že danes. Jutri je daleč
in po pticah diši… le še danes… v vrtinec noči.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
