Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
Turobno, sivo mesto,
tik pred dežjem.
Bele stolpnice z rdečimi pokrivali.
Oblaki kar tečejo mimo in
v pesteh stiskajo dežne kaplje.
Sonce povsem brez moči.
Na cesti neznosna gneča.
Sama sem,
nikogar ne poznam.
Hodim mimo izložb
vsa zasanjana.
Šele takrat se zavem,
da to ni mesto mojih sanj.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
Kje začeti, če ni konca? Če se nikoli ne prične. Ne vem. Pogrezati v spanje zimsko - kot debel medved, rjav. Rjav je, tako lepo filozofsko rjav. Če je...
Vse besede sem znova spletla v zid okrog tebe. Zdi se mi, da ne znam skozenj, da me mreža metafor ujame preden bi ti lahko pogledala v obraz. Beri dalje...
(0 glas)
