Grem pod skalovje,
prežeče nad mano s plazovi,
skrbi, ki jih nosim
v rovi
in mraz, trepetaje...
vsred belih pl...

Obiskala sva starša…
Ko sva vstopila sta se smejala,
pa ne televiziji.
Smeh jima ni zamrl,
pa sva že stala sredi sobe...

V težkih trenutkih,
ko sama sem spet,
se spomnim nate
in na tvoj pogled.

Misli zahajajo k tebi mi spet
o...

V vsakem telesu,
pred prvo besedo
zaprt v dušo,
eter.

Ujeta v vezi čustev kot ujetnik v okove
ne morem zbežati iz njih ječe v roke njegove.
Sanjam o novem in lepem brez upa...

Sebi zvesta ostajam.
Ampak potem...
potem...
potem naju ni.

Presedajo čestitke, mi vse fraze,
ušesa sprejemajo jih že iz navade,
ki zaželimo si jih v dnevih teh,
včasih...

Kako, da spet čutim prehlad,
ki sem ga pokopal pred dnevi?
Ko sem bil še sam
in sem pretakal mačje solze?

Kje um mu zdrav razum,
ko vidim ga opitega,
leži negiben kot da se poslavlja,
globoko v sebi pa nazdravlja, ...

Ivje se mi lepi na obraz,
obrišem, z rokavom,
med vejami pa razpeta
iz drobnih nitk stkana pajčevina,
delo gozdnega tkalca. Beri dalje...