beseda v zraku
stopljena v mehko temo
na koncu pečine
mrko zarisane
v nebo

Skozi gosto grmovje teles
se povzpnem do nevarnih višin.
Po sobanah divjam brez koles;
posrkam na dušek grenkobe pelin!

...

Pogrešam tvoj nasmeh…
Izza starih gub,
si mi podarjal upanje,
gradil na moji mladosti svež veter igrivosti, ...

Živela sem kot vsa dekleta
imela milo sem mladost
prvi stiki moj'ga društva
odkrili mojo so slabost.

Temna noč je, a jaz tako sem sam
v očeh so solze, a nimam kam
prepozno je, da mislim zdaj na tebe
in na prvi dim prokletstva...

Sreča, sreča...
Kaj to sploh je?
Vsak vzkipi, vzcveti,
ko sreča ga sreča.
Vsak zgnije, oveni,
ko sreča odide.

drži jo za roko.
prijetno toplo
prijetno mehko,
ko hodi ob meni.

Malo, čisto malo
Ščepec soli
Le okus
Drobno zrnce sreče
Dovoli mi
Naj srce trpeče
Ne joče več
...

Čudno je.
Soba gori od tišine.
Postelja diha enako kot ti,
prisloni name svoje ustnice,
vzame mi izdih,
...

O Velenje moje mesto drago,
kjer preživljal sem mladost.
Zame sreča in prostost
bili sta le navadno blago.