velemesto vedno polno ljudi
jaz pa z balkona
strmim v Eifflov stolp
razgaljeni Pariz
nebodigatreba
...

ko veš
nimaš let
veš, da je čas

linearna črta
na belem papirju

V odprtosti čustev
grešim male,
a zame neodpustljive grehe.

Moj prvi žarek svetlobe
Pogrešam te v temi tega kota
svojega odpadnega vesolja
Še kristali krvi bi bili lepi
v soju tvojega pog...

V pajčevini strah
metulja s svilo obvit ...
Kmalu odteče.

počasi trka
celo na moja vrata
nova pesem tisočletja
ki se svetlika v tvojih očeh
in se nariše na tvojih ustni...

populiva si zobe!
tračnice tirijo.
iznašla sva dvotirni izhod iz tega ortodontskega želeja. 

tako dično je dišal,
da vihar ustavil je.
v meni enega prižgal.
tako dično je dišal,
da počutila sem se...

Predstavljaj si, da se pelješ nekam v neznano.
Zamisli si, da se voziš po neznanih cestah,
po tujih ...

Da imaš pravico do svoje resnice,
je povsem samoumevno,
a tudi jaz imam pravico,
da mislim s svojo glavo.