Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
Tvoje besede padajo z vedno večjo težo na moja pljuča. Spuščam in dvigam tisto roko s cigareto, da pozabim na njihovo breme, da jih operem z dimom, vsaj za trenutek.
Ta naključni stik teles. Pri tebi imam še zmeraj upanje, da ni nič naključno. Ker si tako tehten. In premišljen. In delaš skoraj vse z nekim razlogom, ki ga ponavadi niti sam ne prepoznaš (takoj).
Tvoje oči se dvigujejo in spuščajo. Z lista, k mojemu obrazu, z obraza na list in spet nazaj. Čisto zmeraj tako bereš. Prebereš vrstico in pogledaš moje oči, če boš zagledal reakcijo. Ampak jaz ostanem nema. Ker skoraj zmeraj onemim, ko bereš svoje pesmi.
Še nekaj trenutkov sem resna, in tiha, vzdihnem, in rečem kak medmet, poln občudovanja. Tebi je to zmeraj dovolj.
Potem umaknem svoje koleno, počasi in neopazno, da ne bi izgledalo prisiljeno. Preveč enaka sva, enako naelektrena, če sva preveč skupaj, se odbijeva.
Pokadim cigareto do konca. Vstanem, se nasmehnem, pozdravim, grem.
Zakličeš za mano.
Pozabila sem dežnik.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
(0 glas)
