|
Od Kvazimodo
|
|
Stokrat že naslov napišem,
rad dal pesmi bi ime,
kar odhaja zdi se bliže,
bolj ko daleč je srce. Pridi čez dotik samote,
ne da bi prižgala luč,
v moji temi sled svetlobe
izgublja izgubljeni ključ.
Vsako noč kraljice dvoma
le za hip odprejo dver,
v verzu, ki mu pravim mora
in se rimal bo na zver. Pridi mojster črnokljuni,
zobajoč uveli sad -
iz zdaj jasno: proti luni,
zobat češnje in pomlad. Hlinijo ljubezen nežno
razcvetele za nazaj,
v lepoti, ki le bežno
je poznala njih sijaj. Komentiraj pesem na forumu.
(4 komentarjev) |
