Dve lučki v temi se svetita,
dve očki tam daleč na poti
želim se dotakniti, jih poljubiti
a vseeno daleč od mene sta.

ptice so odletele, za seboj pustile krila;
oslabljena, krhka in preveč lahkotna,
perje pokrilo je sončno ravan.

Kogar ni ljubezen vzgojila
odtujen v svojem svetu ždi,
na obronku išče koščke sebe,
z enakimi sovraštvo si goji.

...

prešita krila, ki sedaj jih nosim, tako veličastno režejo zrak
visoko nad poslal si po taxi
tu luč, s teboj temne veje kliče...

Nasmeh nebeški pravi mi,
da nekje me čakaš ti,
nasmeh,ki dušo mi bistri,
pa vendar čakaš name ti.

Čakala sem vso noč, da prideš.
Tesno k sebi me priviješ,
v temi mojo dlan poiščeš,
dih moj globoko vase vpij...

Čutim, na trenutke sem kot smet...
Veter me dviguje v višave.
Zdi se, da me ljudje opazujejo.
Molčijo, razmišljajo in se čud...

Izrezano sonce iz lista neba ...
Luna v svojem odsevu utopljena,
ujeda je padla na včerajšnja tla,
nevidna sled...

Utrinjam trenutke spominov,
lepljive pijavke,
vladarice telesa.
Kradejo mi dolgočasje v dnevu,
zabolijo zloženi
Beri dalje...

V rokah ti je še ostala vročica
včerajšnjega dne.
Ko se prsti dotaknejo
hladnega lesa in s komaj vidno silo
odpahnejo vrata, Beri dalje...