|
Od Kvazimodo
|
|
Bi jokal?
Se samo tako reče.
Iz srca v srce,
za plahutanje,
ki je tu
in odletava
v kovinasto robidje.
Zaman iščeš oči -
prebodena krila,
ki jih preveva
ljubezen.
Poštar nese
prazno pismo.
Tu v ječi
so moje
ustnice
plamen.
Sprejemam
grenkobo
otrok,
ki jih
rojevajo
starke,
kot sonce
zapuščenosti
zagneteno
v lice.
Novo bivanje?
Ljudje
so norčije
v sencah
begotnih
oblakov. Slišal sem
za vas
od njih
v med stihu,
od tistih časov
zelenečega
vejevja,
v venečem
pričakovanju
rumenine,
ker sta se
ljubimca
prvič
razobjela. Komentiraj pesem na forumu.
(3 komentarjev) |
