Tisoče migetajočih lučk,
posejanih v pravilnih vzorcih,
kot bi jih postavil zemljemer,
je v noči oblikovalo najine sence. ...

Strah se je naselil v moje telo,
kakor zla slutnja nepričakovanega,
da bo izpolnila neznano. 
 

Veter žanje naše sanje,
sanje vseh preteklih dni,
žanje vsako naše znanje,
znanje vseh teh ljudi.

Beri dalje...

Ko sam zrem temi v oči,
Me božajo tvoje dlani,
In tvoja koža mi diši,
Mi šepetaš, da moja si…
In spet v resničnost prebu...

Jaz duh sem, ki tava naokoli
žvenket mojih verig je strašen
moj nebit je prašen, gnil
kot starec, ki že davno je preminil. ...

Tistega sončnega dne v februarju,
ko bil sem sam, zapuščen,
taval sem po mestu tem,
zmeden in osamljen.

kača obljube se mi je zvila okrog prsta
pa je ne brišem
hranim jo
v malem morju moralnosti

Ščurki imetja,
prevara stoletja,
opaži so v lesu,
golota v telesu,
molk, ki odzvanja
ostanek dejanja,
tik pod gladino...

Draga moja,
ko se zjutraj boš zbudila
ti najprej ura ne bo zvonila
in na svojih ustnicah
mojega poljuba ...

Enkrat, ko ne bo več jutri,
ko zaplujem v brezkončno noč,
vse nove zore in naslednja jutra
bodo mimo mene šli.