Človeštvo zgubljeno v pogubo hití,
se vsak dan bolj jebe in se duší;
če kje je božansko veselje brez mej,
to je, ko truplo visi m...

Vklesan nad morjem trdno skalo
objema, si plemeniti zalo
silhueto, soncu razvejano,
zase potrebuje tako malo. Beri dalje...

V dobravi
veter
utiha.
Globoka
zamišljenost
prešinja
negiben
sovast
izraz....

Vozlam si glas,
da bi vztrepetala.
A ni mi mar.

Šele, ko sem prišel ven iz sebe,
sem videl, da je moj klobuk poln zvezd.
Čeprav sem ga otresel,
so ostale notri...

Ko vdihne,
naj se odprejo kakor cvet človeku rame.
Ko izdihne,
naj bo svoboden kakor ptič.
In bo začutil šum življenja,
v ...

Si pesnik? Si poet?
Si drzneš smeti?
Si uokvirjaš minevanje in kapljaš v slast?
Si sploh še Č...

Iz sanjarjenj se vračaš sedanji
trenutek. Drevo grmu, nekdanji
nedolžni bel cvet, za trn krepostni
pred strelo, nevih...

Krinke, zablode, na obrazu maske.
Človeštvo stiska gas do daske.
Brez realnosti predaleč stran
razvijamo se v b...

Rada  bi metulje snežno bele lovila
da bi jih kot plaz snežink v nebo spet izpustila