Rešiti hočem žrtev
kamene soli.
Zbudi se,
reke tečejo dalje.

Moje življenje je božja ljubezen,
mi daje osnovo in smisel vsega
v meni poraja prav tisto bistvo,
ki hrani in živi Vsevišnje...

Vse besede sem znova spletla v zid okrog tebe. Zdi se mi, da ne znam skozenj, da me mreža metafor ujame preden bi ti lahko pogledala v obraz.
Beri dalje...

Spet pijem te življenje,
ti studenčnica opojna,
Kot ljubica čarosojna,
Da potešim hrepenenje.

Vije reka se v meglic daljavo,
žubori v slapičih dvignjenih nad strugo,
pritegne ji vodomec gor z drevesne veje,

presk...

Pogrizene ustnice že krvavijo.
Gnile besede že smrdijo.
Najbolj gnile, grde, krive
v rumenem zraku še visijo.

Moje roke preveč...

Človek otipava, si želi
zadovoljstva in utehe
nikoli prav potešen ni
telo ga sili v grehe.

Kdaj bo konec skriti...

V brezlučje, na temno stran, me vlečejo nocoj…
Tvoje roke… Palpatinovi kremplji…

A v tej temini, s strastjo zagna...

Ne bom si nadela drugega imena
samo zato, ker je včasih nevarno
če nosi&sca...