|
Od Larcy
|
|
Včasih, ob vsej tej zmešnjavi in norosti
Se kdo zaleti vame in mi reče le oprosti.
In sprašujem se če je le oprosti zadosti?
Ali nimam dovolj kreposti?
Me mogoče ne vidijo?
Ali moj obraz, roke in noge izginejo.
Mogoče drugi v tistem trenutku oslepijo,
Toda, kako lahko slepi živijo?
Mar nisem tudi jaz-kot oni nekoč bila zarodek
Mogoče res sem v otroštvu bila lolek
Včasih res je moj načrt bil spolzek,
A kljub temu sem človek.
Toda kako naj se pokažem?
Kako naj pravo sebe dokažem?
Naj si na čelo »to sem jaz« napišem
Ali pa se v časopis narišem?
Mogoče bom potem jaz čez nekaj časa oprosti govorila.
Toda ne bom se slepila.
Vsakemu bom besedo ali dve namenila
In s tem iz nevidnosti izstopila. Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev) |
