Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
Že nekaj dni dežuje, nebo je globoko sivo, sem pa tja posveti nekaj sončnih žarkov, ki spominjajo na regrat, ki se mukoma prebija skozi asvalt na robu ceste, skrajna melanhonija narave, sredi poletja... še luže so jesensko hladne in ne puhtijo tako kot po silovitih nalivih, ko je dež kot
reklama za hladno pijačo na razbeljenem betonskem panoju. Ne vem zakaj dež tako redko spominja na veselje, samo zaljubljenim je vseeno in plešejo tudi v dežju...meni pa gre ta vlaga že močno na živce, kot bi mi nebo vračalo vse moje solze, itak..za prazen nič, še ničesar si nisem prijokala nazaj... sedaj pa me hoče narava utopiti...le kje si sončece moje....
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
(0 glas)
