Veš Sonce, za tebe imam vprašanje,
kam odhajaš ko objamejo me sanje, im luna, zvezde mi v noč krase nebo,
kod skrivnostne ti poti...

Mi listje pod nogami šumi,
sladko po jeseni v vetru diši.

Na polju trava že zeleni,
v gorah sneg se top...

Kam vodi me življenje?
Kam vodi moja pot?
Kje sklene se s tvojo?

Spet prihajam k tebi,
po poteh, stezah skozi gozd, 
hodim po vejevju, listju,
tistemu jesenskemu,
ki ...

Pomagati
naravi
ne pomeni
delati
proti njej.

V neskončni rádosti stoletnih src
sva gledala, kako umira,
ljubezen, ki bila je sveta,
spočeta iz neskončnosti nemira...

Kakor povoščeni čevlji
se je v oddaljeni temi zasvetil tvoj nasmeh…
Iskala sem uteho v tvojih očeh,
in krokodil...

Danes, včeraj, jutri...
Svilnate misli mi nosijo tvoj koralni vonj.
Žametni njih dotiki klijejo tvoje besede, ki so tako daleč... Beri dalje...

Akvarelna transparentnost
nabrežine, skrilava razslojenost
svetlobnih pramenov nad zalivom...
koničaste sence cipres nad nizkim
Beri dalje...

Edini resnični poljub,
a zadnji....
absurdno najlepši....
še je nosil upanje,
da se rešiva iz plazu,
ki naju je dušil
Beri dalje...