|
Od felicko
|
|
Najina ljubezen je bila čudna,
veza brez veze, brez začetka in konca.
Nisi mi bila tako blizu,
da bi občutila bleščeč sijaj.
Prepletena z mrežo sanj,
zaprta v sobi prepolni tišine,
sva barvala zidove s slikami sreče.
A zid med nama je postajal vse večji.
Iskala sva ljubezni...
Izgubljala dneve, noči...
Ko odprem oči vidim sence,
na zidu, ki stoji med nama.
Ne sprašuj zakaj nisva uspela,
ne sanjaj, nisva oproščala.
In ne vprašuj se, zakaj nisva razumela,
preveč sva si podobna, znava le trpeti.
Komentiraj pesem na forumu.
(2 komentarjev)
|
