|
Sedim, skušam umiriti svojo misel,
čakam, ne gre, poskusim vnovič,
osciliram, parodiram med živčnimi končiči svoje zavesti
in iščem besedo, odtenek blond las in belih čeveljcev.
Mrzim poeta pijanega od nje ob polnoči,
srečno nesrečnega avanturista, iskalca ravnovesja.
Odbijam se in kotalim po čutečem biseru spomina nanjo,
odlepljen od eksistence homo sapiensa,
breztežnosten, plavam, letim, proti sreči brzim.
Obnemim.
Ostrmim in se zastrmim, blodnjav šepetam,
tenkočutno se ji v mislih predam. Izpij to čašo poezije!
Razlij se poetov duh!
Izlij svoj emocionalni ponos!
Sveta željan. Tebi, tvoj poet!
Ker si! Komentiraj pesem na forumu.
(2 komentarjev)
|
