| Napisal/a mathea, v nedelja, 14. nov. 04 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Iz prostora trgam sadeže
Sladke, sveže, sočne
Otipavam jih v tiho prebujajoči
Svetlikajoči se jutranji zarji
Ko se na njih še lesketajo
Kristalno čiste solzice rose
Dišeči spomin.
Nabiram jih v košarico
Z belim čipkastim prtom
Delo hrapavih rok.
Pozorno in previdno stopa korak
Da bi v polspanju jih ne prebudila.
Nežen pogled otrok.
Kot milne mehurčke
Jih postavljam v red
Na pološčeno okenjsko polico
Da jih opoldansko sonce
Še malce poboža , ogreje.
Gledam jih.
Iz rahlo odmaknjenega lesenega stola
V katerem se gostijo
Hrupni črvički
Noge pa kot nekoč bingljajo
In se s trakovi bledo rumene blazine igrajo
Čakam.
Počutim se staro. Zrem v prečudoviti zaklad
Črno bele fotografije
Neme domišljije.
Rahlo se zaprejo oči
Nežno se spustijo peruti sanj
V svetlobi mavrične melodije
Ples milnih mehurčkov
Zasije
Šumenje vzhajajočih pen
Puhaste blazine
Vanje se moje breztežno telo prelije.
Zaplujemo skupaj
Čas življenja simfonije
Prostor hrepeneče utopije
Vse dokler se sadež iz tresočih rok ne izvije.
Zasanjano odprem oči
Na okenski polici luna spi
vse v temi še gori. Le sadežev več ni.
Več ni.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
