Častitljiva, spoštovana, že nevzdržna krotkost dni,
ko samevam, ko samevaš, in prav nič se ne zgodi.
Daj, odmrzni te kazalce, naj vsaj malo se mudi
gumbom na zapeti srajci, ki mesenost ji diši.

Duhomorno kratkočasje, že zatohli zrak hotenja,
ko odpiram, ko odpiraš, prašna okna poželenja.
Daj, popusti to zavoro, naj že spelje vlak s postaje
proti tebi, proti meni, z vozom ki poljube daje

in prepleta v govorico dveh teles na strmi poti,
s piski sreče v tunelu  kjer prihajaš mi nasproti,
nezadržno, sunkovito, da vse poka in se maje,
s prvim krikom silovito, ki zašel je med vzdihljaje,

da se zdim kot osmi potnik z masko na obrazu,
ki izgublja že dobljeno v zmagi in porazu,
v bitki ki deli na dvoje strast in sladostrastje,
ter premika prostor, slike, skoraj v brezčasje.

Nenasitna potešenost, neprehoden zid kesanja,
ko odtavam, ko odtavaš, tja kjer molk besede sanja.
Daj, zalučaj ta trenutek v medlo bežnost in pozabo.
Mimo mene, mimo tebe, naj gre vse v naslado.

Komentiraj pesem na forumu.
(13 komentarjev)
 

---