Pod ostrešjem besede
Sem
Le še razprt les

Na večer ko se mrak pretegne
Čez kosem
Razbarvanih brez

Črni oblaki.
Tišina zagrmi v jok.
Duša se jasni.

Gledam prašno pot,
diham trepetajoče nebo,
potujem v vsakdan.

Vsak nov dan zarja hrepeni,
Ko se zbudi,
Odprem oči v svet kjer njega ni
Ker se zbudil ni...
V praznem jutri ga izgub...

je jasen dan
nebo je brez oblakov
da vidi
kot na dlani se
neskončna črta
ki riše vse
kar kdaj se...

z bosimi nogami stopam po makedamu,
ki me vedno bolj reže v stopala
in postaja mi vseeno
če me prepeže na polov...

Ni čudno da si jo izgubila,
ljubezen tvojega srca
saj gledala si bolj široko,
a v masi ni več ljubega.

Ko si na tleh,
čisto nizko...

...in še drsiš navzdol...

v smrdeče globine blata

Upanje je vse,
vse kar ostalo mi je.
Upanje, da na krilih ljubezni poletim,
da hrepenenje kmalu potešim.
Upanje, da napiše...

Nariši me z ogljem.
Celo.
Črto ob črti.
Takšno, kot me vidiš v jutranji svetlobi.