človek brez bistva
ni jedrnat
ni kosmat
nima brade

počasi trka
celo na moja vrata
nova pesem tisočletja
ki se svetlika v tvojih očeh
in se nariše na tvojih ustni...

je močna, je varna...
Ljubila te bo
ne glede na vse...
Ko te vzame
za svojega,
se bori zate
...

So tmote tmurne težki časi,
jih bridko je stavljati v strune.

Al vem da v temi časi
ni druge mi pomoči storne,
...

Iščem zavetje za svoje sanje.
Naj bo spleteno ali sešito,
majhno, veliko, tesno, ulito,
Le da bo sanjam dosanj...

Počasi gladiš
robove zmečkanih trav.
Bučiš v drobovju.

Že dolgo, večno si želim,
da slišala za ramo bi korake,
ki moje misli bi lovili-
objema ne bi se branila...

Lahko bi tekla
po neskončnih prostranstvih
tvoje mehke duše
in prišla do konca
pa ne bom ...

Moje solze so postale moj kruh.
Dan in noč ga uživam jokajoč.
Počasi tonem v strašen brezup,
iz brezna te kliče...

Kar naenkrat sprožila se je,
nenehno tolkla po pregretem soncu
in žameten se senzor ni uspel privaditi.