|
Kakor kokoška nad piščanci,
grad Bembo med Balami še trdno stoji
in ob slokem, osamljenem zvoniku,
proti morju žalostno strmi.
Proti morju, proti Svetem Paulu,
kamor ostankov polna vodi prašna pot.
A še predno ohladi se telo v nebeško plavem morju,
čudovit pogled in škržatov pesem,
zaustavita tvoj hod. Ko posediš ob žrtvenega ostanku kamna,
duša kot plaha nočna ptica vztrepeta.
Ostanek cerkvice za tvojim hrbtom,
pozabljene stare zgodbe, neslišno šepeta. Neka nevidna sila ne da ne mira, ne obstanka, .
Moraš vstati, iti raziskovati,
ker povsod ostanki obdelanega kamna,
o neki izgubljeni civilizaciji želijo pripovedovati. Kar slišiš Ave imperator,
ki je Rimljanov starih bil pozdrav.
Med razraščenim grmovjem,
še vedno viden ostanek ulice, pokrite z mahom,
slutit da kraljestva njihovih širjav. Proti večeru, ko tema se prikrade tiho
na obali taborni ognji se prižgo,
kot to počeli včasih so vojščaki,
ko utrujeni so postali na poti v borbo. Nočno nebo posuto z
miljardami migetajočih zvezdic
ti ob utrinku srečo zažele.
In neka čarobna tišina
te, ob šumenju morja, v spanec zaziblje. Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev) |
