V srcu ti zavidam tisti dan,
ko v temi, pod zemljo rojen,
si rastel, da prinešen v njen hram
s ponosom rekla bo, da si le njen.
Beri dalje...

Rad metulj bi bil,
ki bi krhkih kril poletel
do sonca in nazaj,
ter sedel na tvojo dlan.

Hodim , počasi...
oziram se naokoli,
dolga je pot...
imam časa na pretek...
mi bo uspelo?

V brezlučje, na temno stran, me vlečejo nocoj…
Tvoje roke… Palpatinovi kremplji…

A v tej temini, s strastjo zagna...

ki si bla, ko sn si gate prau,
ni te blo, ko bajto sn zažgau,
ki si bla, ko pesa sn nabavo,
ni te blo, ko zadno kuro sn zada...

Še nekaj besedic že spet,
pol pa požanjem še zadnji cvet,
še nekaj besedic zate,
aishiteiru…

Beri dalje...

Vem, spiš. A nič ne sanjaš.
Sem ti jaz sanje vzela?
Potiho sem odšla v noč.
Bila je mrzla, bela.

...

Kdo je tak velikan, takšna skala,
tak kiklop, trook, s tremi očmi,
da bi sedal vsak dan med ogledala,
in bi jok...

Pretehtaj človek, količnike neznank in se prebudi,
ne živi več v sanjah zlagani tuji ti obljubi,
potenciran znoj globokih čustev
ne ...

Ko se mi greni kri
in hreščijo lupine,
ko se parajajo kornine
in življenje žolči,
se spomnim na jutro. 

...