poveličujem odpadli material
veter mi ga vedno spretno nosi
pred vrata mojih orosenih oči
vsa navlaka se prijema na zrklo
da čutim vso to težo preteklosti
nekoč uporabnih spominov
(uporabljenih, že recikliranih)

tisti trenutek si mislim (brez misli) -
še vedno imajo absolutno vrednost
kljub odpadli uporabnosti
ne trznem, ne zaprem vek
kot bi storil vsak normalen človek
ob vrtinčenju vsega tega prahu
že davno preparelega in zasmrajenega
časa teh nagnitih smeti
verjetno tudi voh blefira
in prireja vonj pomladi
 
tisti trenutek ne poznam refleksa
ki bi zapiral vrata pred vdorom
te prestopinjene preteklosti
koliko vračanj v nepomembna brezna
koliko vgraviranih smeti na podplatih
koliko razbolelih pogledov

itak - tujki zasolzijo oči in
sproti čistijo vso to navlako
nasipnih vreč pretrganin
in delajo prostor za nove smeti
za nove prekrške sedanjosti

ob kemičnem čiščenju s soljo
rdečina pogleda rojeva
najbolj bistro oko
da belina zaslepi ob
trku dveh vzporednih videnj
to je tisto mikavno, verjetno

zabuhlost trenutka zgodaj
zjutraj jezno zakriči name
zavem se, da sem spet kradla
predčasnosti, brezčasnosti
spet sem naredila neumnost
najraje bi si rekla mona, bedak
oči odpiram ravno takrat
ko pride orkan nepomembnosti
prirejenih scenarijev spominov
nič ni res, nič ... vse je le
popačenje olepšanih dejstev

moja napaka je v hendikepirani
nezmožnosti refleksnega zaprtja
vrat pred udorom teh neresnic
v mojo glavo polno domišljije
in potem pride do najosladnejših
risano animiranih filmov po
predlogi že pokopanih spominov

po resnici: sovražim odpadli
material ... preziram ga.
Le dovolj neumna sem, da na
to venomer pozabim.

Komentiraj pesem na forumu.
(2 komentarjev)

---