|
1
Vseh teh trupel ne bom nikoli mazilil.
Trupel dni zavrženih kot stare cunje,
kosti ur, oglodanih od dolgočasja,
žile minut, nataknjene na kazalce,
utripe sekund v trenutkih, ko srce ni bilo.
Vsa ta gomila zamujenih priložnosti,
nepomembnih srečanj,
brezciljnih tavanj,
nabijanje usode na kol,
križanje bogov bedenja,
kamenjanje boginj spanca,
vse to je anatomija časa,
raztelešenje spominov,
obup preroka -
pajčevinasti dolgčas. 2
Potem ležim gol in nepotešen.
Izza zavese je okno po katerem rosi dež.
Kaj jaz vem, lahko bi bil tudi sneg.
To nič ne pomeni.
Potem prižgem ogenj in dimim sto prvo cigareto.
Stene me vsrkavajo vase,
lezem v omet in razmišljam,
ali sem bil rojen iz božje previdnosti ali povsem slučajno,
tako kot ikre v morju, kot jajčeca želv na peščini. Eden izmed mnogih v dolgi vrsti sesalcev,
iz roda v rod nasmetenih v smetišnici,
ki ji pravimo svet.
In ko sem naposled zlepljen v steno,
da me je le še obraz in velike izbuljene oči,
slišim glas nekoga, ki pravi :
poglej, kako stara freska ! Kaj jaz vem, lahko da je šla tudi toča. 3
Še tavam, brezciljno zazrt v brezpotja,
s Kalinom v kletki in praznimi žepi.
Še čutim južni veter na dlani
in sever, ki biča prečute noči,
v katerih se res nimam kam dati
in štejem svetilke ob poti.
Še sanjam o čadu v njenih laseh,
ki tone v tihoto minule ljubezni,
ko brskam po dosjejih mladosti,
skrivoma kakor tat,
ki se boji, da bi postal suženj spominov,
ujet v brazgotinah časa.
Še kolnem po stari navadi Godota,
ker sem na napačni strani zrcala. Na tisti, kod dihajo sence
in koža ne stara. Komentiraj pesem na forumu.
(1 komentarjev)
|
