Pogledi, spravljeni
v lično oblikovani škatlici,
zbrani in prebrani,
ujeti in vžgani,
vsi so mi ljubi, Beri dalje...

Čakam tvoje bele rjuhe -
mlado roso spomladanskih noči,
da me zbudi iz zimskega spanja
in ti stečem naproti.

Svetle proge se zarišejo skozi krošnje dreves,
kakor laser jih razpolovijo...
ujamejo tvoj nasmeh,ga osvetljijo... Beri dalje...

smrt golobice
veter suši njeno moč
pesem odpeta

Solze biserijo v besede,
be-se-de.
Kamni klešejo poglede,
po-gle-de.

Drevo...

Stojim na travi
s hrupom v daljavi,
železna cesta leti blizu
kje sem točno v labirintu?

Lesen stolp vidi v vse konce
a ne...

Ni več to, kar želja je bila.
Ni dvorane brez gledalcev.
Nastop več ni dovršen.
Prišel je eden, za njim &scaro...

Obriši si solze nebo...
Se žalost zrcali z gladine ribnika,
v katerem si luna umiva obraz,
in zvezde, so si srebrnile...

V nebo vpijoč
nasmeh sivega vsakdana,
brezsledje praznih besed,
ko se v hladu mesta znajdem.

In grem. Odhajam, kot si hotel.
Grem. Ne bo me nazaj. Prepozno je.
Sedaj in za vekomaj. Adijo dragi.
Tvoje oči zadnjič gleda...