Je sonce položilo brado na
oblak, ga zasanja z melodijo
penečih valov, ki se podijo
za ribiško posadko zarana.

Prepletajo se veje olesenele,
žive veje zakrnele,
kot da namenjajo pogled soncu,
kot da zrejo k nebidnemu neba koncu.

V sijaju sreče pušča sledi,
v tišini neskončnosti vedri.

Vsak njen pogoj je najmanjša žilica,
ki jo brusi življenjska pilica.

vonj rdečega žameta
mi popije vrat
da zrak zapoje
skozi razpoke dežja

Prekucni obzidje, odpelji planjavo,
zatresi obzorje, potunkaj oblak.
Prebarvaj utrinek v šarenico plavo,
preskoči vesolje, v...

Živèl je nekóč velikan grozoviti,
noben ga junakov ni mogel ukrotiti.
Je Góljat mu Grózni grčávo imé,
telo mu j...

V polet mavrice sreče
si me popeljal
z močjo svojih besed.
zajel z nežno dlanjo srce, Beri dalje...

………………………
Se mi je zdelo?
……………………...

Zrel človek,
ki nekaj  zna,
nekaj velja.
Nima prirojenega odpora do dela
in primitivističnega sla.

Ni se ...