Izruvam bodice,
eno po eno iz krvavečega telesa,
kot žeblji pritrjujejo nepremičnost,
zaustavljajo korak.
Preveč boli,
to ...

Bila sem jaz
in bil si ti,
vsak zase sva obstajala...
Sem našla sebe v tebi,
si našel sebe v meni
in postala sva midv...

Steklene oči zrejo v neskončnost,
neskončnost prodira skozi razbito steklo.
Po neskončnosti lebdi en sam kamen,
ki srce želi...

Tavam.
Kje?
Kar sama?
Ponoči?!
Objokana?
 
Oh, daj mi že mir!
Kaj ne vidiš, kako sem...

Vseskozi potujoč med zimo in vročino,
kot grad, ki tam stoji že stoletja,
večno ignorantski, večno stoječ.

Noči so kratke in jutra so tiha,
nimaš oddiha, ko delaš vsak dan.
Zgubljaš upanje in zgubljaš prihodnost,
vse gre narobe, os...

Preveč lahkote je v človeku
pri spogledovanju s smrtjo,
če čustva si preveč napenja
nekje v samoti z vrvjo. <...

mene veže sol
v vse tisto, kar me ni.
ne morem - ne zmorem,
koprene, preplet skrbi.

banalne so besede
rd...

že čutim tisto nekdanje razbijanje
položenih zidakov rodovitne kože
povsem prepričljivo sem polagala semena
na to nepričakovano zeml...

Končno je prišla in me toplo objela
saj sem po njej dolgo hrepenela
vsa bela in cvetoča
mi je podarila prelepa jutra
očarljiva...