V glavni vlogi Kvazimodo,
dober, kot je lačnim kruh,
z grbo ki kazi podobo
v ogledalu sredi rjuh,
stiska dojko, gnete s prsti,
da zastaja zmernim dih,
s kancem hlinjene kreposti

na razpelu stranski lik.
Onan orje po ledini,
kot nasmeh brezzobih lutk,
zloženih tam na vitrini
vročih src in suhih ust,
seme trosi in ugiba,
kakšen neki naj bo stih,
ki zveni kot litanije
in odmeva kakor krik.
Zdaj vestalka se nabode -
vrh zvonika teče kri,
kot v sanjah prispodobe
briše čelo in ječi,
z vetrom, ki dviguje krila
in prepleta dobro z zlim,
ker ni strast le čarovnija,
ker močnejša je od rim.
Pa primakne skledo pesnik,
vrli, stari, šepast, stric,
se nasloni na peresnik
gnan od misli, čustev, ptic
in doda na lice piko
smehu vinjenih koket,
kot je sojeno poetu,
že ko prvič zre v svet.

Kdo je barval zlata jajca,
in začrtal zemljo v krog?
Kdo iztrgal komu rebro
in zavil vzdihljaje v molk,
da suši se enim roka,
drugim prsti, tretjim pest,
ko pobožajo preroka
in pozabijo na vest?
Enooki se predrami,
Esmeralda šla je spat.
Onan boža seme v dlani
svoj mogočni trdi hrast,
vestalka pa v prvih krčih
briše znoj kokete z lic.
V ritmu zblojene norosti
pade luč na stranski lik.

Komentiraj pesem na forumu.
(4 komentarjev)

---