|
Slonim na oknu in gledam v temó,
v zvezdnato temno modro nebo..
Tja, kjer srebrni potočki Rimske ceste tekó,
daleč v globino noči seže moje oko..
Vem, da noč je moja čarovnija,
toda le kaj mi pomaga to..
Izginila je vsa čarobna energija,
tebe nikdar več nazaj ne bo.. Zdaj samevam, tiho ždim
v tej mrtvi samoti, ki vije se okoli mene..
Nič več kot roža duhteča na pomlad ne cvetim,
vsaka celica mojega telesa zdaj tiho vene.. Ni te več, kakor Sonce tiho si zašel..
Se utopil za tem obzorjem, ki ni mu videti konca..
Morda pa le tam daleč nekje več sreče boš imel..
Jaz te nočem videti, tako kot tudi ne želim več videti Sonca.. Včasih to Sonce sijalo je samo za naju,
bila sva le midva, ti in jaz..
Zdaj najbrž sije na drugi polovici sveta nekje le za vaju,
Ko se vrne, obsije samo moj osamljen, bledi, objokan obraz.. Komentiraj pesem na forumu.
(1 komentarjev) |
