Pila sem iz čaše človeka tega,
nisem okusila modrosti..
Izpila sem do poslednje kapljice vsega,
nato pa ugotovila, da pijem iz čaše človekovega zla in slabosti..

Vse te kapljice norosti do vrha prepojene so bile s strupom,
in ko sem pila, bilo mi je tako, kot da štejejo mi čas..
Zaman bilo je takrat metanje k drobcenim upom,
počasi je sivel pramen za pramnom mojih las..

V čaši bila je drobna kapljica zla,
a dovolj, da okusila sem poplave hudega..
Utopila sem se v tej brezmejni slabosti človeški,
niti en sam trenutek življenja ni bil nebeški..

Po zadnji kapljici na dnu čaše opazila sem lobanje odsev..
Odsev sebe, kako zrem v neskončnost trpljenja..
Slišala sem tisočerih strašnih krikov odmev,
ta čaša bila je polna grozljivega rohnenja in grmenja..

Ljuba duša, če izpiješ to čašo, ni ti več pomoči..
V tok kapljic se usmeriš, umazani poti slediš..
Nemo in hladno strmijo tvoje oči..
V večnost nemirnega spanca se pogrezneš, trohec upanja zaman loviš..

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)

---