Ob vogalu ulice jo vidim,
vleče se kot megla,
počasi, zatemnjena
in zopet vsa zamorjena,
senca nekoga,
ki se skriva v plaš...

Kakor povoščeni čevlji
se je v oddaljeni temi zasvetil tvoj nasmeh…
Iskala sem uteho v tvojih očeh,
in krokodil...

Rada bi pozabila,
da obstaja svet izven naju:
razmočeno črn,
lepljivo boleč.

Glej pluje bela barka
počas' kot hodi starka,
po modrem morju pluje,
po morju, ki je tuje.

Že davno več Te ni,
Tvoje slike že bledijo,
pa me v prsih še boli,
spomini nate še gorijo..

Sreča, sreča...
Kaj to sploh je?
Vsak vzkipi, vzcveti,
ko sreča ga sreča.
Vsak zgnije, oveni,
ko sreča odide.

Hvaljen Janez Pavel Benedikt, Gospod vesolja,
da nisi opazil tega mojega majhnega mozolja.

Sebe sem dala, tebe j...

Odhaja osramočen,
stisnjenih pesti, ponižan.
Le nekakšen papir je dobil.
Enak papir, sporočilo kot drugi. Beri dalje...

Ko pogled mi odtava po knjižnih policah,...

Celo tam kjer ni ničesar, najdem,
ljubila bi lahko prazen prostor,
ker če ni, ustvarim, sanjam....
nekega dne se te dotaknem
in...