Se spominjaš pojoče travice,
ki resnico nama je pela?
Se spominjaš oblakov ,
v katerih sva lebdela?
Se spominjaš nedolžnih laži...

Jos sam jucer drhtao
i kao rijeka nemirnih uzdaha
takav obale oplakivao,
a danas rukopisom svoga srca,
na mekom papiru svoj...

Vse tvoje vode
ujete v nevidnost,
ki sva jih bajala
do negibnosti,
so popki lokvanjev
in meglice
Beri dalje...

Na obzorju rožnatega večera se
izlivam
v ozračje ohlajenega sonca dneva
bivam
preden vsrkam nežni mrak  ...

Na izlet si me peljal,
da osebno bi me spoznal
občudovala sva lepote dolin,
planin,rek in gozdov.
Za roke sva se drža...

Čuden občutek. Bežati,  teči in hkrati ostati. Na mestu. Ravno tam.
Mokrota mojih las se v vetru ne suši. Ker ga ni. Saj se skrivam.
Beri dalje...

Sij lune že mesto obliva
ko v dalji luči se blešče
tam daleč nasmeh se tvoj skriva
in srce se sreče zave.
Poti so sam...

uravnavam si svet
razmišljam o mislih,
ki vodijo me
ali so dobre
ali so zle
poizkušam razčleniti...

Ko jokam,
jokam dve solzi:
eno rdečo in eno rumeno.

Rumena solza je za vse svetnike
tega sveta,
je vodnj...

Žalost se utaplja v mojih očeh...
ostajam brez besed,
v ustih kovinski okus,
misli so ledene sveče.
Sem mar slepa brez oči?...