Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
Toliko na svetu je ljudi, meni sreča usojena ni, livala bo kri, ko iz glave strelil si bom skrbi! Prijatelji na pogreb bodo šli, spominjali se starih dni, mene več ni.
Težje je meni zdaj, kot bo njim pozneje, smrt se mi že dolgo smeje. In kaj bo pozneje? Ob grobu bo drevo, brez listov, samo gole veje, smrt se meni večno smeje.
Celo življenje ljubezen sem iskal, za dobre stvari sem stal, ko bi le lahko vse prespal, se zbudil in nič o preteklem znal. Če bog obstaja, lepega življenja mi res ni dal, zakaj sem si to zaslužil, nebi znal.
Dolgo več ne bom zdržal, ko bi le lahko nekam zbežal, spomini in bolečine, ki sem se jih vedno bal, me bodo mučile v sanjah, ko bom spal, zato raje usodi se bom vdal.
Melodija bolečine me po poti vodi, da se z menoj sprehodi, ob žuboreči vodi, ki me do tebe vodi.
Pretežko je breme, ki ga v srcu nosim, pomagaj mi, prosim!
Življenje brez tebe nič ni vredno, del tebe v meni bo ostal za vedno, ljubim te, rad bi rekel ti osebno.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
Kje začeti, če ni konca? Če se nikoli ne prične. Ne vem. Pogrezati v spanje zimsko - kot debel medved, rjav. Rjav je, tako lepo filozofsko rjav. Če je...
(0 glas)
