Ta tako živi, tako sivi dan...

In veter zapiha
prinaša vonj
po dežju in nečem neznanem
...

zdaj vem, človek

vsega je na svetu dovolj
samo mojega naročja ne
še nikoli ga ni bilo

v najenostavnej...

Ribica moja,
spi zdaj, zaspi,
sončece zlato
že v morje drsi.

Školjke že tiho na skalah smrčijo,
ježki ...

Če te veter v dalj ponese,
nesi moja krila s sabo,
da se sanj noči otresem
in zaprem poti za tabo.

Saj vem, da morala bi s tabo iti!
Odkar poznam te, čutim nežnost tako.
N Beri dalje...