Vigred je pregnala megle sive,
po žilah stvarstva stekli so sokovi,
vihar življenja spet drvi v nas žive,
le tih spomin nas še drži z okovi,
spominja nas ljubezni neuničljive,
zatuli v nas, kot tulijo volkovi.
In mrtvo stvarstvo kliče nam spod ruše:

"Pij iz moje mirne, mirne duše."

Kar je naš čas poti posul nam s trnjem,
usode veter vedno vse obrača,
Fortune ni obraz le stran obrnjen,
modrost dobrote nikdar ne zavrača,
življenja klas nam vrne z zlatim zrnjem,
roke marljive - te so naša plača.
Preteklosti odmev spominu pravi:
"Kar da ti Bog, čas da nazaj naravi."

Ni rod človeški hodil po puščavah,
gasit si žeje kjer ni sladke reke,
ni bratsko kri dal cvetju na planjavah,
mu dal je rasti prek gorja prepreke,
duhovi časa - spite po dobravah,
o vas spomin bo lep na vekov veke.
Vsak sliši enkrat sodbo neizpeto:
"Kar bil si, to ti bo zdaj šteto."

Mar prah smo sipek le v peščeni uri,
tiktakamo le paru dveh očes,
kdo naše sanja sanje, misli buri,
kaj bit srca in dih naš vse ni res,
nas On postavil je pred svoje duri,
kdo davno je tega prišel z dreves?
Pastir ponavlja stavek naveličan:
"Zapovedi spoštuj, da boš zveličan."

Ne puščamo vam genov le naš rod,
mi bomo šli, telo bo naše zgnilo,
so generacij tlakovci vaš pod,
narava smo, iz nas je vas rodilo,
do zvezd vas ceste vodijo od tod,
morda drugod - vas seme bo kalilo.
Vam groma blisk v temni noči sveti:
"Resničnega kar je, ne more umreti."
Komentiraj pesem na forumu.
(7 komentarjev)

---