Ko vsaj bi lahko, dotaknila se te s pesmijo,
v verzih sem te klicala, prosila in moledovala,
nežno le tebi sem pela, roža ljubezni le zate je cvela.

Jutra bila so kot letu je maj, spomin bo trajal za vekomaj,
bil si trenutek diha večnega, bil si mi vse kar življenje da,
misli nenehno k tebi so bežale, na peščene strasti obale.

V času ko zemljo objemajo roke slane, peljal si sredi cvetoče me poljane,
pokazal si mi kako divje rože cveto, vedno me le nate spominjajo,
nikoli več zime bilo ni enake, neponovljivo ljubke bile so napake.

Vsako leto narava si belo odejo nadene, takrak pogrešam poljube medene,
objem, ki grel je moje srce, bil si edini, ki skrivnosti moje ve,
bil si vsak kamen moje poti, sedaj ostale so mi le prazne sledi.

Spoznala sem neba blagoslov in hkrati bolečine naslov,
povzpel si me do neba, a hkrati dotaknila sem se teme najnižjega dna,
ni več moči, da bi jokala, sedaj le zate bom pesmi pisala.

Komentiraj pesem na forumu.
(5 komentarjev)

---