Napisal/a Matraunk, v petek, 03. jun. 05

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Hodil sem po ulici. To pogosto počnem. To počnem vsak dan. Bil je deževen dan. V zraku je bil aprilski vonj. Nisem imel cilja, vendar sem hitel. Hitel iz navade. Mogoče me je gnal tisti vonj iz daljave - mlade breze. Odhitel sem po tisti tlakovani

cesti kot vsak dan. Še vedno je deževalo. Ljudje so gledali v tla. Tudi jaz nisem gledal v zrak. Dežnik mi je zastiral pogled proti nebu. Pogledal sem v stransko slepo ulico. Nasmehnila se je kot vedno. Še vedno sem hitel v ritmu sive ceste, ki je dišala po mladih brezah. Prijela me je pod roko. Šla sva. Hotela sva najti tiste mlade breze, ki so bile v zraku. Nisva. Odkrila sva le prostrano polje polno regratovih lučk. V melodiji sive tlakovane ceste pleševa brez dežnika. Pojem v dežju. Dežnik je streha. Pod strehami se združujejo družine. Dežnik združuje. Besede združujejo.

Odprl sem vrata in odšel v sobo.

Od takrat so mi všeč slepe ulice. Ali pa vsaj njen večni nasmeh.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)