|
Od Amadeus
|
|
Prah neobdelanih besed
pristane na popisanem papirju.
Raztrešči se ampula skritih strahov.
Pretok halucinogene tekočine neslutečih barv
zapiše v srce nepojmljive slike.
Kje je konec, kje začetek?
Nepreglednost prelevi se v norost.
Iščoč nit, ki peljala bi do struge,
padeš v brezno lastnih neresnic.
Pred seboj skrivaš slike. Se bojiš.
Pobiraš prah, ga smiselno prevajaš v besede.
Tekočina sproti razliva ti ponos in briše sled.
Kje začeti? Kje končati?
Le sprejeti lastno norost. Komentiraj pesem na forumu.
(6 komentarjev)
|
