Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
Skozi ozko špranjo zaprtih vrat je slišati rezko hladno žvižgajočo pesem vetra. Kot nagajivec se smeji in žgečka lesene podplate. Vrata se jezijo. Napol krohotajo. Rada bi služila svojemu namenu. Zavarovati hišo pred nepovabljenimi gosti.
A vetru je uspelo. Temu gazdalinu, pobalinu. Temu divjaku. Ki tako rad razkuštra glave. Ki tako rad odnese klobuke. Ki tako rad šteje listje v drevju in mu jih vsakič nekaj ukrade, kot da bi za lase pocukal v bombažno srajčko oblečenega, rdečelase razkuštranega pobiča.
In vrata se nenadoma, v zvoku vlažnega popoldneva zazibajo In na široko odpro. Po hiši poletijo beli listi, Vaza je razbita, Voda je razlita, Rdeča ribica je srečnejša kot kdajkoli Urini kazalci so izgubili tekmo. Zavese plapolajo kot razprta jadra najznamenitejše, Najslavnejše, največje, najpomebnejše barke, Kar jih je kdaj videlo morje. Hiša je od vsega občudovanja snela rdečo ruto In se globoko priklonila In njene trdno sklenjene roke , Tako utrujene So se nenadoma razprle V droben, svež, nežen in drhteč , preprost bel cvet. In cvet se je zazrl v nebo. In sonce se je zagledalo v ogledalu.
Veter pa je naprej odrvel. Veter je bil vesel. Veselo je veter pel. Novih vrat špranje štel.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
(0 glas)
