|
Kaj se izdajaš
duša zelena,
v sonce rumeno?... Od kadar stojiš
za stebrovi akropol,
tvoja je roka
polna fontan,
in cekinov je tvoj
prag že navajen.
Od prej sem te videl,
in zdaj te že merim v vsej veličini,
duša izbrana. Že res, da besed
se ne branim,
a, niso med prste
te pohitele,
duša nedolžna,
duša izžgana. Res, vso sem te videl,
med kamne prepleto
in s soncem ožgano,
duša prikrita;
vso tvojo kožo,
misel dognano,
in ves tvoj pogum.
A, enega, duša nemirna
nisem spoznal:
Preko prepadov
zidove zakrite,
v jezove in morja
slapove zarite,
svetlobe… Res, tega nisem spoznal!
Oh, dolge poti,
vse že uvele, prehojene,
razrite za predirne oči…
Preblede zame,
duša iskana,
duša umrla,
kot ta tvoj raj. Komentiraj pesem na forumu.
(2 komentarjev) |
