|
Drsim po glagolu pijanem,
kakor med po mehki koži,
vonj cvetlic,
je ubrano perje belih golobic,
za vrati v kotu spi cel kup samic.
Nebeška mana joka od slabosti,
še pada smeh po grlu brez norosti,
ni vetra, ki bi sol obrisal, le puščava,
kdor drugemu je osel,
sam sebi naj ostane čista glava. Brez ustnic sva mahnila jo po svetu,
v žepu nagelj,
in za nohti mraz,
pepel je vrisal pege v tvoj obraz,
v dlani raste sveže rdeči smerokaz. In tam kjer brezno svoj spomin ima,
sedela bova včeraj zmedena,
kdo prej prišel bo,
mir umrlih sanj ali urez strahu resnice,
kaplja poltu popelje vsakokgar v prostaške vice. Razrezala rokave sva predolge,
kvadrat je prazen, v njem pa ključ,
naj zadnjič ti napolnim jambske hlače,
še predno vstaneš s kahlje,
bom požrešna noč. Komentiraj pesem na forumu.
(5 komentarjev)
|
