Včasih ti je tako zavito vse,
da ne znaš poiskati odgovora na tabuje,
da globoko v srcu ne najdeš smisla,
ki bi ti pojasnil delež omrežja tvojih neznanj,
ki pletejo srce,
in se trnjeno razrastejo mimogrede...

... kot robide, ki bodejo če se dotakneš
in pustijo krvavo prasko, ki skeli.
Sprašuješ se, kako naj se temu izmakneš,
poslušaš kar ti srce veli...

Nato samo gledaš skozi okno,
v siv zimski dan brez snega,
si žalosten, ker nisi kot polkno,
ki zaprlo bi vstop svetu do srca.

Premalo veš, verjetno, da vedel bi to,
da razumel bi pomen prevare,
da pomagal bi si, da bi vedel kako,
da našel bi načine prave...

Težko je razumeti, če nimaš iz česa,
če je v glavi luknja,
ne moreš več zadrževati svojega besa,
ker rad bi vedel, kaj skriva zavesa,
ki je pritrjena z najmočnejšimi verigami,
kovana iz najmočnejšega železa,
zaklenjena z nerazumljivimi slikami,
obdana z najmočnejšim urokom...

Nič ne narediš z jokom.

Večno bo zaklenjena.
Zate nedosegljiva.

Komentiraj pesem na forumu.
(4 komentarjev)

---