|
Kaj misliš, da mi je lahko,
ko ne morem gledati ljudi v obraz,
ker se bojim,
da izbruhnila bi v jok?
Misliš, da mi je prijetno,
ko celo pot zavestno
zadržujem vse te solze
ki nabirajo se mi v očeh? Prevečkrat se je že zgodilo,
da sem čakala
na naslednji avtobus,
ker pritisk v očeh je bil premočan... Kaj vse lahko s tem zamudim! Prevečkrat sem vstopila
s sklonjeno glavo in
upala, da ne opazijo
leska v mojih očeh. Ko bi vsaj imelo pomen,
ko bi se vsaj obrestovalo,
ko bi bilo potem vsaj bolje... Spet pride dan, ko grem na postajo
in ko pride avtobus, ne grem nanj
in čakam naslednjega polna grenke tekočine. Prevečkrat je tako...
Potem izstopim in požrem vso tisto sol,
ki zažira se vame.
Počasi bo razžrla me. Saj veš,
raje bi se smejala in pazila,
da ne bi bruhnila v smeh...
Brez nadzora.
Kot nekoč. Komentiraj pesem na forumu.
(3 komentarjev)
|
