|
Sedis na stolu,z obrazom obrnjen proti meni,
v soju zatemnjene si luci.Proti meni tvoja pesem
zdaj doni.V oceh je upanje in radost,da spoznala bi tvoje darilo
-zapisano v pesmi,rojeno v srcu je za zmeraj.
Strah upognil je tvoje pokoncno telo,
glava povesena-skoraj na prsa prislonjena,
okoli tebe v trenutku zid. Kot otrpla sta bila,oci so nemo zrle,
nevidno se zaprle,obraz si s toplimi
dlanmi zastrle. Zdruzila tiho sta si misli,pogrnila
z melodijo si ležisce, z besedami
blazino za glavo. V zraku plavale so barve,kot
najlepsa mavrica-skozi njuni avri se
pretakale, mimo senc korakale. Luci ponovno se prizgo-ves car
ostane z njo, le tiho, kot spoznanje je bilo. Se nekaj se trenutkov oba omamljena,
od srece sta igrala z masko cez obraz,
potem pa brez besed ona je vstala
in mu vedeti ni dala,da ponovno njega je spoznala... Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)
|
