zakaj so moje sanje slabše od resničnosti
vedno več nas umira na kavljih, ki visijo iz neba
draga moja, ki me imaš nabodenega na vilici
zakaj mi režeš vrat tako počasi?
težke rdeče kaplje negotove prihodnosti

padajo na moja stopala norosti
in mi razžirajo prozorno kožo in še kosti
zakaj mi trgaš meso tako počasi...
kadar se skušam dotakniti tvojega zrkla,
mi ga ti vedno prej izsesaš, da oslepim
in ne vidim tvoje zlobe, vraščene v novo ljubezen
kadar hočem popiti tvoje stopljene ustnice,
jih ti vedno prej zamrzneš,
da jih moram potem na silo razbijati.
Zbudila se bova v nove sanje, oblečena
eden v drugega.
In ko se bova sramežljivo slekla,
naju bo zazeblo in takoj se bova spet oblekla.
Vem, če bi bil ves čas nag, bi umrl.
Pa ni, čas še ni umrl,
očitno ima dovolj oblačil
in tistih, ki verjamejo vanj.
Njegovi suženjski črvi nam ves čas kradejo,
košček za koščkom, dokler ne ostanemo sami,
popolnoma goli.
Komentiraj pesem na forumu.
(3 komentarjev)

---