|
Prišla tiho je, potiho,
sploh ne vem kdaj,
zašepetala nežno je, prenežno,
nisem vedela zakaj.
Topel fen raztalil je led,
počasi voda se razteka,
vsrkava vase neusmiljeno jo pesek,
a glej,
sredi puščave raste zdaj oaza,
razteza do zadnjega se roba,
ustvarja upanja dolino,
zakriva zadnjo sled poraza.
Ko pa zadnji košček leda se stali,
kaj ohranjalo bohoto bo rastline?
Odgovor prišel je prehitro,
zgrnil oblake prekletstva je sivine....
Sedaj oaza solze pije,
upanja cvet lepoto vije,
da zaslišim nje šepet še kdaj,
da začutim nje toplino,
tedaj, vedela bom zakaj!
Komentiraj pesem na forumu.
(1 komentarjev) |
