Kot žarek, ki prodre skozi oblak,
si ti prodrl vame.
Prebil si težko senco
nad cvetočim travnikom,
ki onemogočala je lesk petalov.

In počil si oblak,
ki na nebu od teže ni več trdno stal,
svojega nenadnega  izbruha
se je neskončno bal.
Bal se je strmega padca iz višav.

Tako nežno, z najmanjšo iglo
si se ga dotaknil.
Še čutila nisem kdaj.
Počasi, neopazno se je spraznil.
In iz njega potok smeha je nastal.

S svojo toplo sapo
si počasi ga razpihal,
svoje sončne žarke si
na njegovo mesto tako lepo narisal.
Za vedno pod sliko ti si se podpisal.

Sedaj se travnik je cvetoč
končno od vsega čara zableščal,
ko na petalih vseh rož,
je žarek sonca si postlal.
Novim cvetom varno pot si tlakoval.

Kako je svetlo in toplo
s teboj v meni,
kako barvito je lahko,
če čopič in paleto,
v nežnih rokah drži genij.

Komentiraj pesem na forumu.
(4 komentarjev)

---